GREGOR VOGLAR - CARBONARIUS (1651-1717), ZDRAVNIK RUSKEGA CARJA PETRA VELIKEGA

Posebno slaven Slovenec je bil Oglar,
z Naklega na Gorenjskem doma!
(Janez Trdina, 1866)

Človek je gonilo razvoja in zato je ravno njemu najpogosteje namenjen zgodovinski spomin. Narod se dokazuje z dosežki in dejanji znamenitih rojakov, prek njih razvija nacionalno samozavest in pokončnost. Če hodimo po bližnjem Dunaju, je skoraj vsaka lepša stavba opremljena s spominsko ploščo, posvetilnim napisom, reliefom, medaljonom, če ne že doprsnim kipom. Kaj šele parki! V njih so kipi vladarjev, vojskovodij, umetnikov, izumiteljev, nobelovcev Pa ulice: poimenovane so po lokalnih veljakih, najrazličnejše strokovne provenience. Pojdimo do osrednje dunajske bolnišnice! Prav vsaka ulica v njeni obsežni soseščini devetega okraja je poimenovana po zdravnikih, ki so vsak v svojem času v stroki pomenili avtoriteto. Kako živ je ostal spomin nanje! Zaslužili so si ga; daleč od hrupa vsakdanjega življenja so zdravili bolne in iskali možnosti za še učinkovitejšo strokovno pomoč, za napredek medicinske znanosti. Le redki med njimi so postali svetovne korifeje, nepresežni odkritelji, kot so bili - če se zadržimo v Voglarjevem času - odkritelj krvnega obtoka Anglež William Harvey, začetnik kvantitativne medicine - v Kopru rojeni Santorio Santorio, hipokratsko klinično osveščen angleški klinik Thomas Sydenham in drugi. Ti zdravniki so tlakovali razvojno pot medicine 17. stoletja.

Sl. 1. Naslovnica knjižice dr. Marjana Drnovška.

Zanimivo je razmišljanje, kako so si vladarji izbirali zdravnike. So iskali genije, ki bi jih upoštevali zaradi poklicne avtoritete, ali mogočne osebnosti, ki so se jim podredili zaradi njihove karizme, ali je bil izbor le splet okoliščin? Napoleona je zdravil najznamenitejši pariški internist prof. Nicolas Corvisart, za katerega je veljalo, da je postavljal diagnoze s šestim čutom, na vojaških pohodih pa ga je spremljal najodličnejši kirurg Jean Dominique Larrey. Bismarck je upošteval le umirjena navodila mladega bavarskega zdravnika dr. Ernsta Schweningena, Lenin pa dr. Vladimirja Rozanova. Med sodobnejšimi državniki se je Churchill zanesel le na zdravnika lorda Charlesa McMorana, ki ga je spremljal praktično vse življenje, Roosewelt pa je spoštoval navodila dr. Rogerja Leeja. J. F. Kennedy je imel uradno za zdravnico dr. Janet Travell, poleg tega pa je upošteval tudi terapijo modnega 'hitrega' zdravnika dr. Georga Burkleya, ki je zaradi pogostega predpisovanja nedovoljenih poživil in mamil ostal brez zdravniške licence.
In kako je prišel do osebnega zdravnika ruski car Peter Veliki?
Ime nakljanskega zdravnika Gregorja Voglarja, latinizirano Gregoriusa Carbonariusa, med slovenskimi zgodovinarji medicine ni neznano. Tudi širši zgodovinski in nacionalni spomin ga je zapisal med znamenite Slovence. Ni le pisatelj Ivan Pregelj pisal romana o goriškem zdravniku Ivanu Muzniku (Zgodbe zdravnika Muznika), po njegovi knjigi Clima Goritiense iz 1762. Tudi Josip Jurčič se je lotil po zbiranju gradiv o Gregorju Voglarju romana Doktor Karbonarius. Biografije so od nekdaj železni repertoar literature. Če pa gre za zanimive osebnosti, je delo pravi študijski izziv za pisca, bralce pa vsestransko bogati s širjenjem v‚denja o možeh naroda ter prostoru in času njihovega življenja in dela.
Slovenski znanstveno-kulturni prostor je zgodovinar dr. Marjan Drnovšek obogatil z objavo študije 'Naklj nec Gregor Voglar (1651-1717): zdravnik v Rusiji'. Zbral je vse dostopne vire iz Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Nadškofijskega arhiva v Ljubljani ter Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, kakor tudi vso literaturo - predvsem Borisova in Pintarjevo - ki se posredno ali neposredno dotika Voglarja. Strokovno in sistematično jo je strnil v pregleden zapis, ki Voglarja kontekstualizira v takratni evropski sredini. Gregor Voglar, sin morebiti oglarske družine iz Nakla na Gorenjskem (ali po očetu doma z Vogelj na Gorenjskem, kjer sta bivali njegovi sestri), je bil poslan v jezuitske šole v Celovec in Gradec, verjetno po želji staršev, da postane duhovnik. Univerzitetna pota pa so ga odpeljala drugam, na študij medicine, sprva na Dunaj (čeprav v tamkajšnjem univerzitetnem arhivu ni ohranjena njegova matrika), v Bologno (po večini virov, po ruskih pa v Padovo) in končno v Rim, kjer je bil promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Mladega zdravnika je pot vodila domov in je prvi delovni mesti zasedel kot mestni fizik v Pliberku (6 let), nato pa v Radgoni ob Muri (kakih 5 let). Kot je pogojevala zbolevnost tedanjega časa, se je ukvarjal pretežno s kužnimi boleznimi, in ker je bil uspešen, je bil povišan v protomedika.
Dr. Marjan Drnovšek navaja, da sta bili zaradi turške nevarnosti Moskva in Dunaj v prijateljskih odnosih in je zato takratni avstrijski cesar Leopold I. ustregel ruski želji ter priporočil nekaj dobrih zdravnikov, ki bi bili pripravljeni službovati v Rusiji. Ti naj bi bili 'vešči najvišje prave resnice, zdravniške vede in sposobnega znanja moskovskega jezika oz. staroslovanščine ali poljščine'. Izmed priporočenih sta bila izbrana Benečan Giacomo Pylarini in Naklj nec Gregor Voglar. Slednji je s spremstvom po skoraj leto dni trajajočem potovanju z Dunaja, skozi Bratislavo, Krakov, Lubin, Brest, Minsk in Smolensk septembra 1689 pripotoval v Moskvo (po ruskih virih februarja 1690). Živel je v moskovskem predelu, namenjenem tujcem, kjer so po veroizpovedi prevladovali protestanti in katoliki. Sam je bil goreč katolik, pri tem pa je postal oblastem sumljiv, da se druži z moskovskimi jezuiti in so mu te stike prepovedali. S katoliškimi somišljeniki pa mu je uspela prenovitev katoliške Cerkve v Moskvi, za kar ga je avstrijski cesar Leopold I. leta 1694 povišal v (dednega) plemiča in ga imenoval za cesarskega svetnika. Poimenoval se je von Biseneg (Wiesene[ck]gg, kar je verjetno pomenilo, da je bil doma z roba travnika ali po dr. S. Torkarju s travnega brda). Plemiška diploma je ohranjena v Arhivu R Slovenije. Hkrati je dobil plemiški grb v obliki ščita s štirimi polji. V njih sta leva in goli ženski figuri, vse imenitno zrisano in barvno usklajeno. Simbolika Voglarjevega grba pa še ni popolnoma pojasnjena.
Nakljanskega zdravnika so Rusi imenovali Grigorij Martinovič Karbonarij. O delu pri carju Petru Velikem v naših virih ni prav veliko ohranjenega, rusko gradivo je doslej delno pregledala Svetlana Dolgova in objavila članek 'Doktor Gregor Karbonarij v Moskvi' v reviji Arhivi l. 2001, marsikaj pa najverjetneje še čaka na obdelavo. Voglar je bil carjev osebni zdravnik, imel pa je tudi dobro obiskano zasebno prakso (od 1698). Carja je spremljal na njegovem velikem, leto in pol trajajočem evropskem potovanju (marec 1697-avgust 1698) po Nizozemskem, Angliji, Avstriji, Švedski in drugod. Znano je, da je Peter Veliki želel reformirati rusko državo in je zato iskal zglede v Evropi. Med znanimi popotnimi dejstvi medicinske narave je njegov obisk skupaj z Voglarjem na laydenski medicinski fakulteti, poslušanje predavanj znamenitega flamskega zdravnika Hermanna Boerhaaveja in ogled anatomskega muzeja z naročilom Ruyschevih žilnih preparatov za študijske namene prve ruske medicinske fakultete.
Voglar je Petra Velikega spremljal tudi na vojaških pohodih in pri tem deloval ne le kot oskrbovalec ranjenih in bolnih ter plemenit zdravnik, ampak je moral prisostvovati tudi okrutnim mučenjem carjevih upornikov. Za zdravniške zasluge ga je vladar odlikoval z visokim redom (signum laudis). V bitki pri Narvi l. 1700, kjer so Švedi hudo porazili Ruse, pa je bil Voglar ujet in po štirih letih internacije v današnjem Tallinu spuščen po posredovanju samega avstrijskega cesarja Leopolda I., ki ga je bil za to rusko službo tudi priporočil. Po vrnitvi k carju ga je ta povišal v vladnega tajnega svetnika ter svojega zaupnega zdravnika.
Voglar je kot zdravnik sodeloval še v številnih drugih vojaških pohodih, predvsem v baltskem prostoru, kjer je car Peter Veliki pripravljal izgradnjo Sankt Petersburga, ki je l. 1713 postal glavno mesto Rusije.
Po šestindvajsetih letih ruskega službovanja se je Voglar želel vrniti v domovino. Bil je čas. Car ga je bogato poplačal in mu je dal razrešnico, v kateri je še danes nekaj nejasnosti, vezanih na Italijo in Cerkev, ki pa naj jih bralec prebere v knjižici dr. Drnovška. V starosti štiriinšestdeset let se je dr. Voglar l. 1715 z družino vrnil v domače kraje. Dolgo in neudobno potovanje ga je prisililo, da je s seboj vzel le najnujnejše, pa kljub temu je v ohranjenem zapuščinskem inventarju obilica blaga, ki kaže na premožnega človeka. Meseci življenja so mu bili šteti, zato je spisal oporoko. V njej je namenil imetje sorodnikom (1360 goldinarjev), rojstnemu Naklu 5000 goldinarjev za vodovod in še nekaj Cerkvi (220 goldinarjev). Na Voglarjevo spoštovanje znanja in napredka pa opozarja dejstvo, da je del imetja namenil domačinoma za študij na Dunaju.

Občanom Nakla je ostal vodovod v trajen spomin na najprominentnejšega rojaka. Da je voda od nekdaj nepogrešljiva in dragocena, ko priteče do vsakega doma in je v dobrobit vsakega človeka, je čutil Voglar kot pomemben higienski in zdravstveni napredek že v času, ko si čistoča v človeški zavesti še ni pridobila pravega mesta.
Junija 2002 sta galerist Matjaž Mauser, lastnik graščine Duplje pri Naklu, in dr. Marjan Drnovšek, zgodovinar, zaposlen na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, pripravila imenitno razstavo: Dr. Gregorius Carbonarius de Biseneg (Naklo, 1651 - Kranj 1717). V graščinskem pritličju je na domiseln in svež način predstavljena kopica kopij dokumentov in predmetov, ki asociirajo na Voglarjev čas. Ambientno vzdušje obiskovalca popelje v nekaj stoletij odmaknjeno preteklost, v življenje in delo človeka znanja, poguma in življenjske modrosti. Prav ta razstava bi lahko postala stalna zaradi svoje intimne povezanosti dr. Gregorja Voglarja z rojstnim krajem. K sodelovanju pa bi lahko pritegnila tudi ruskega raziskovalca, ki bi pregledal še neraziskane tamkajšnje arhivske vire o Voglarjevem življenju in delu. Poleg skrbno spisanega besedila k razstavi bi bil dobrodošel tudi povzetek v ruskem jeziku. Avtorjema čestitam za strokovno brezhibno in izvedbeno domiselno raz-
stavo.
Ker je dr. Voglar izrecno namenil največji del svoje zapuščine za nakljanski vodovod, se je občina Naklo rojaku izvirno oddolžila. Na obstoječem krajevnem vodnjaku iz zelenega bolivijskega apnenca pri cerkvi Sv. Petra in Pavla je akademski kipar Stane Kolman domiselno vkomponiral Voglarjeve atribute, v obliki medaljonov iz brona. Nad vodnjak je Kolman postavil bronasti obelisk, sloneč na štirih levjih glavah. Stranice obeliska so simbolično dekorirane z vodnimi vrtinci, v njih pa je na sprednji strani imaginaren Voglarjev portret v duhu 17. stoletja, saj originalna podoba ni ohranjena. Na mogočnem vodnjakovem podstavku spredaj je nakljanski grb (s ključi sv. Petra in Pavla), na zadnji strani desno je v medaljonu latinski napis s kronogramom, ki govori o Voglarjevem dobrem dejanju v prid vaščanom (in Kosovem, ki je 1749 prispeval za vzdrževanje vodovoda); v sredini je Kolman simboliziral Voglarjev poklic s kačo, ovito okoli stebla lokvanja; levo pa je upodobil Voglarjev plemiški grb. Kipar Stane Kolman je opravil zahtevno delo, saj je moral na obstoječ vodnjak oblikovati simbolno prepričljivo, semantično ustrezno, hkrati pa kritičnemu očesu dopadljivo podobo nakljanskega kozmopolita Voglarja, medikusa znamenite osebnosti, ki je ponesel erudicijo, zanesljivost in etično pokončnost slovenskega človeka v širni svet.
Knjižica dr. Marjana Drnovška z razstavo v Mauserjevi graščini ter Kolmanov vodnjak, posvečen dr. Voglarju, so trajen poklon veličastni življenjski poti zdravnika dr. Gregorja Voglarja Carbonariusa de Bisenega za 350-letnico njegovega rojstva.